DOMOV
TRENING
POŠKODBE
HRANA
OPREMA
TEKAŠKE SKUPINE
TEKAŠKE DELAVNICE
NEGA HRBTENICE
TEKAŠKI DNEVI
TEKAŠKA POPOTOVANJA
TEKAŠKI TABORI
TEKAŠKI MARATONI
RAZMISLEKI, ...
ZA PODJETJA
KOLEDAR 2019
TEKAŠKA OBVESTILA
KONTAKT
Split mali maraton, 28.2.2016

Urbani tekači in naši prijatelji smo se prvič udeležili pol maratona v mestu Dioklecijanove palače. Skoraj 50 nas je zastopalo raznovrstne barve veselja do teka in odkrivanja sveta.

Poželi smo tudi nekaj dodatnih odličij. Slavka, Erna, Jože in Bogdan so bili dodatno pohvaljeni za lepo in hitro obnašanje na progi.

Naši edinstveni Špeli Novak se je zapisal zelo lep zapis iz Splita.
Še mimo grede, Špel je v Sloveniji sicer 6.820. Ljudi, ki se pišejo Novak, 11.123.
Špel Novak pa 40.

Polmaraton Split, drugič

Da se teče v "najlipšem gradu na svitu i okolici", so obljubljali organizatorji. In podobno kot lani sem se začudila: "Kako, pa saj menda ne bomo tekli v Ljubljani?"  
Pa pustimo ob strani razpravo o tem, katero mesto ima primat. Naj takoj povem to, kar je najpomembnejše: splitski polmaraton ima res eno najlepših prog in tudi letos je bila organizacija odlična, udeležencev pa kakšnih trikrat več kot lani. 

"Dobro jutro, tugo, di si bila ti do sad ... okreniće na jugo ..." v eni pesmi poje Oliver Dragojević. In res je zjutraj na dan tekme začel pihati precej močan jugo. Samo tuge od nikoder! Pa dežja tudi ne. Z Matkom odneseva garderobe v podzemne prostore Dioklecijanove palače. Kot pravi Splitčan Matko še nikoli ni bil tam, saj je sicer vstop v te prostore plačljiv! :roll: Sprehodiva se po sobanah, polnih žita, olja in vina ter pri enih od vrat naletiva na samega Dioklecijana, ki osebno nadzoruje raztovarjanje zalog. :shock: Vsa osupla zaslišiva krike, ki prihajajo od zunaj. Pomisliva, da je to sveti Dujam, ki mu bo, kot nas uči zgodovina, ravnokar odstranjena glava po ukazu tega istega Dioklecijana, stoječega pri vratih, in začneva bežati iz labirinta rimske zgodovine v kleteh najbolj slavnega splitskega spomenika. Komaj najdeva izhod in ugotoviva, da na srečo ni šlo za krike ubogega svetnika, ampak za vzklike veselja udeležencev splitskega polmaratona! S segrevanjem ob pesmi se pridruživa množici in počakava na start! 

Proga nas vodi od glavnega središča splitskega dogajanja - rive, prek ulice, ki se imenuje po Napoleonovem generalu Augustu de Marmontu (ki je bil pet let civilni in vojaški upravitelj Dalmacije in katerega ime, kljub temu, da se je v zgodovino vpisal kot dober poglavar, v Splitu izgovarjajo napačno), dokler ne pritečemo do dolge vzpenjajoče se "ravnine" ulice Domovinske vojne oziroma nekdanje Solinske ulice (v resnici je Solinska ulica danes pravokotna na to, po kateri smo tekli, ampak tako je le na zemljevidih, ne v govoru in glavah prebivalcev!), dokler nas pot ne privede do nadvoza (uganili ste, še malo vzpona), prek katerega se spustimo na drugo stran in se začnemo vračati (spuščati) proti morju.

Na vhodu v vojaško luko Loro nas pričakajo mladi pripadniki hrvaške mornarice v postroju, seveda nam salutirajo in dvignejo hrvaško zastavo, nato nam razkažejo številne hrvaške vojaške ladje. Spomnim se, kako sva dan prej z Matkom po jutranjem vzponu na Marjan opazovala skupne vojaške vaje dveh članic Nata in prijateljskih sosed: slovenskega rumenega gumijastega čolna Piran in hrvaške 200-metrske ladje Dubrovnik, in iščem, kam se je po opravljenih vajah zasidrala slovenska ladja. Ne najdem je. Menda so jo spremenili v podmornico.  frown počutje

Polmaratonska trasa nas nato vodi do za večino moških udeležencev proge najbolj emotivnega dela: poljudski stadion. Ko bi vi videli te možate tekače, kako so se jim ob pogledu na sveto travo zarosile oči! Zaradi poplave solz sem morala presneto dobro paziti, kako tečem, da ne bi stopila v lužo, ki bi mi segala do kolen! Zaradi prevelike ganjenosti je večina žal zamudila Hajdukov gol – medtem ko smo mi tekli po tartanski stezi, se je namreč na travi odvijala prava tekma, gol pa je dal igralec s številko 14! Vsa tribuna je seveda padla v trans, tudi jaz sem zaradi podobnih občutkov komaj našla izhod! 

Najboljše pride na koncu – in tudi najlepši del steze, to je Marjan. Ko sva v Splitu, je Marjan tisti kraj, ki ga praviloma vsak dan obiščeva. Ne riva, ne palača, ne Poljud, pač pa Marjan. Aja, in pa Voćni trg, ne zaradi sadja (ki ga ne prodajajo več tam), ampak ker je tam Znanstvena knjižara. Dan prej je Matko mojo željo po obisku taktično uslišil šele tik pred zaprtjem, tako da sem prišla ven z eno samo novo knjigo ... Vrnimo se k Marjanu. Kot rečeno, kraj tako rekoč vsakodnevnega jutranjega teka, kadar koli sva v Splitu, razen ob četrtkih. Takrat namreč po Marjanu tečeva popoldne, na splitski ligi. Tudi pri temperaturi 38 stopinj, če je treba. In če so moški tekači čutili dodatno energijo na Poljudu, so moje noge tam začele teči kar same od sebe. Vmes sem se morala kar malo nasmehniti dvema tekačema, ki sem ju prehitevala ravno, ko je eden od njiju drugemu v tolažbo razlagal (kajti spet smo tekli v rahel, ampak res rahel klanec), da nam ne bo treba na vrh Marjana! 

Še nekaj kratkih kilometrov in že se vidi riva in na njej cilj. Tam nas čakajo srednjeveški vitezi s spremljevalkami (ja, toliko časa smo bili na progi, da je Dioklecijana že pogoltnila zgodovina!), medaljami in čisto sodobno izotonično pijačo in prav nič srednjeveškim ozvočenjem. Matko v cilj priteče nekaj minut kasneje, a ga takoj obkrožijo gruče mladih in malo manj mladih fletnih deklet, ki skandirajo njegovo ime in delajo številne selfije, tako da sploh ne pridem zraven, ampak grem tačas pogledat, ali je v ribarnici še kaj rib. Ker jih ni bilo, sva kasneje v najini darilni vrečki naložila granatna jabolka, španske pomaranče in pristno dalmatinsko blitvo in cikorijo (ki sva jo potem včeraj doma v Ljubljani pojedla v precej nenavadni kombinaciji, ampak ker to ni kuharski portal, bom ta del izpustila). Seveda sva si pred odhodom na kosilo ogledala še razglasitev najboljših rezultatov in podelitev nagrad. Zmagovalec je do naslednjega leta dobil oblast nad zahodnim delom Rimskega cesarstva, kar ni kar tako!


Špela Novak







Kdo je v resnici hedonist? Komur so pomembni le trenutni užitki in mu ni mar za njihove morebitne dolgoročne negativne učinke, je prej mazohist kakor hedonist. Bodi pravi hedonist!

Urban Praprotnik,
prof. šp. vzg.